ČESTITKE NAŠEMU BOJANU PDF 

Bojan Loboda
Starosta športnega ribištva praznuje 80 let

Ko vstopi v piransko Čakolo, ki je z živahnim, a obenem lenobnim mediteranskim vzdušjem med tamkajšnjimi domačini in turisti priljubljen lokal za jutranjo kavico ter klepet, zvečer pa za spontano feštico, ga omizja spoštljivo vabijo, da prisede. Vedno poišče tisto mizo, za katero so Mario, Branko, Danilo in še kak piranski športni ribič. Pazljivo mu prisluhnejo in šele ko konča, so na vrsti njihove besede. Ti klepeti se po pravilu sukajo okoli športne ribičije, še zlasti o organizacijskih in drugih zadevah. Postaven možakar je Bojan Loboda, ki je 14.02.2013 praznoval 80 let, starosta slovenskega športnega ribištva, ki je bil med drugim prvi predsednik Zveza za športni ribolov na morju Slovenije sedaj častni predsednik zveze, podpredsednik Mednarodne federacije za športni ribolov na morju (FIPS-M), pobudnik številnih ribiških dogajanj na morju doma in Evropi, predvsem pa je bil in še vedno je izvrsten športni ribič, ki je naše barve zastopal na številnih svetovnih in drugih prvenstvih.

Zveza za športni ribolov na morju Slovenije je nastala v letu 1994, ko je Ribiško in potapljaško društvo Piran podalo pobudo za njeno ustanovitev. Do takrat so namreč morski športni ribiči delovali v zvezi skupaj s potapljaško zvezo Slovenije. Ustanovna skupščina je bila v prostorih Splošne plovbe v Portorožu in za predsednika zveze je bil izvoljen Bojan Loboda, ki je to funkcijo opravljal vse do leta 2008. Takrat je bilo v zvezi 5 društev, danes jih je 16 in skupaj imajo skoraj 1.200 članov. Za majhno morje imamo tako zelo množično in organizacijsko razvejano ribiško zvezo in tudi za to, da so naši morski športni ribiči cenjeni na svetovnem nivoju, gre precejšnja zasluga prvemu predsedniku zveze. »Pet let sem imel, ko sem ujel prvo ribo. Nikoli ne bom pozabil te radosti. Dober decimeter je imela. Še danes vidim sipino sredi reke Ibar, do katere sem moral prebresti, da sem tam lahko v miru in v neokrnjeni čudoviti naravi lovil ter bil neizmerno srečen. Tam, v Kraljevu, v Srbiji, nas je kako leto kasneje tudi zalotila druga svetovna vojna in oče je odšel v partizane, z mamo in nono pa smo morali nazaj v Slovenijo.« začne Bojan Loboda svojo življenjsko zgodbo.

Rodil se je leta 1933 v Ljubljani, kjer so živeli v ulici Med hmeljniki pri Žalah oziroma tam blizu, kjer danes stoji BTC, o čemer pravi: »Velike železničarske hiše že lep čas ni več, podrli so jo, v njej pa smo imeli stanovanje, ker je bil nono višji železniški uradnik. Oče je bil po rodu iz Trsta, mati pa je prihajala iz Tsrta.«.

Leta 1938 so se iz Ljubljane preselili v Maribor, ker je oče odšel delat v tovarno, ki je bila predhodnica Mariborske tekstilne tovarne, nato pa je bil tik pred drugo svetovno vojno leta 1939 poslan v Kraljevo, v jugoslovansko tovarno letal. Bil je namreč tudi pilot hidroletala in z njim se je tja v nov dom, od katerega reka Ibar ni bila daleč, preselila cela družina. »Ko se je začela vojna, so Nemci zasedli Kraljevo in druge kraje, v katerih pa je kmalu prišlo do partizanskega odpora. Kot je znano, so bili okupatorji zaradi partizanov nadvse kruti in so skušali odporniško gibanje uničiti tudi tako, da so se spravili nad civiliste in za vsakega ubitega nemškega vojaka ustrelili 100 srbskih talcev. Po nekih bojih so tako na silo zbirali talce za 18 ustreljenih Nemcev.« se tistih krutih dni, ko mu je bilo šele 6 let, spominja Loboda in nadaljuje: »Imeli smo precejšnjo srečo. V tamkajšnji nemški vojski je bil nek podoficir, ki je bil koroški Slovenec in je zato nekako postal naš družinski prijatelj. Še pravočasno je opozoril očeta, da bodo Nemci naslednji dan iskali talce, tako da je oče takoj pobegnil v partizane. Drugi dan so res ustrelili 1.800 talcev.«

Z mamo in nono, ki sta bili po osebnih dokumentih italijanski državljanki, saj sta prihajali iz slovenskih krajev, ki so bili po prvi svetovni vojni pod Italijani, je konec leta 1941 iz Kraljeva odšel v Ljubljano in nato v Gabrje pri Štanjelu, kjer je mama urejala njihove dokumente, njega pa je poslala v Marijanišče v Ljubljano, saj je bil že čas, da gre v prvi razred osnovne šole.

Do leta 1949 je bil v Ljubljani, kjer je naredil malo maturo in tega leta se je odločil za poklic pomorca ter se vpisal v Srednjo pomorsko šolo Piran, na oddelek za ladijskega strojnika. V Piran se je takrat preselila cela družina, saj je bil oče, ki je pred tem nekaj let učil na Srednji tehnični šoli v Ljubljani, premeščen na piransko pomorsko šolo, kjer je predaval tehnični oziroma praktični pouk.

Po šoli se je vkrcal na ladjo slovenskega podjetja Agmarita oziroma kasneje Slovenia line, iz katerega je leta 1954 nastala Splošna plovba. Plul je do leta 1970 in kot asistent ter nato upravitelj stroja je obplul cel svet. Vmes je leta 1956 odslužil vojaški rok in leta 1963 naredil še Višjo pomorsko šolo. Plul je na ladjah Sirob, Gorenjska, Martin Krpan (prej Sirob), Pohorje in še na kateri, na zadnje pa na Postojni. Od poklica pomorščaka se je poslovil leta 1970, ko se je izkrcal v Osaki in vrnil v Slovenijo. Nato je bil do upokojitve leta 1991 vodja nabavnega oddelka v Splošni plovbi. Z ženo Marico, ki je iz Hrpelj, sta se poročila leta 1956 in imata sina Denisa ter Arisa. »Oba sta končala pomorsko šolo.« je ponosen a doda: »Denis in vnuk David sta ribiča in to dobra, Aris pa je za kaj takega res anti talent.

V mladosti je bi Bojan vsestranski športnik. Bil je tekač, košarkar in še kaj, a je največ dosegel kot športni ribič, zaradi česar se ga je ta šport tudi najbolj prijel, kar mu pride sploh prav zdaj na stara leta. S športnim ribolovom se ukvarja od leta 1949, ko je imel 16 let, bolj aktivno in kot član športno ribiškega društva RPD Piran pa od leta 1971, tako da letos zaokrožuje pol stoletja tega svojega hobija. Leta 1975 je postal vodja ribiške sekcije tega društva in takrat se tudi nekako začne njegova funkcionarska pot v športne ribištvu. Ta ga je leta 1983 pripeljala do tega, da ga je jugoslovanska zveza za športni ribolov kandidirala za podpredsednika Federacije za športni ribolov na morju FIPS-M. V Madridu je bil tako izvoljen za podpredsednika te federacije, kar je bil vse do leta maja 2009, torej celih 26 let.

»Leta 1978 in 1981 sem bil klubski in državni prvak v ribolovu s čolna posamezno in ekipno. leta 1981 sem kot prvi Slovenec postal član jugoslovanske reprezentance in nastopil v nemškem Heileghafnu, kjer je naša ekipa osvojila ekipno srebrno medaljo. Let 1983 sem bil član državne reprezentance, ki je v Franciji osvojila naslov svetovnega ekipnega prvaka, na svetovnem prvenstvu leto kasneje pa sem osvojil ekipno bronasto medaljo. Zadnji nastop za državno reprezentanco sem opravil leta 1985, ko smo na svetovnem prvenstvu v Rovinju osvojil srebrno medaljo.« našteva enega za drugim svoje ribiške uspehe, ki se jih spominja, kot da bi bilo to včeraj.

Za omenjene športne dosežke je leta 1983, 1984 in 1985 prejel plaketo Zveze za telesno kulturo Slovenije, leta 1983 zlato značko Zveze za telesno kulturo Jugoslavije za vrhunski športni dosežek in tudi občinsko plaketo za športne dosežke. Poleg tega so mu tuje ribiške zveze podelile vrsto priznanj za delo v Mednarodni federaciji za športni ribolov na morju (FIPS-M) in leta 2001 je dobil diplomo za amatersko delo v športu od Mednarodnega olimpijskega komiteja. »Kot predsedniku tehnične komisije mi je uspelo v tekmovalni sistem FIPS–M vključil tudi mlade. Leta 1987 sem namreč na kongresu FIPS-M predlagal uvedbo mladinskega svetovnega prvenstva v lovu z obale. Predlog je bil soglasno sprejet, tako da je bilo že leta 1988 v Trstu prvo mladinsko svetovno prvenstvo. Na njem je nastopila tudi jugoslovanska reprezentanca, za katero so tekmovali kar trije športni ribiči iz Slovenije, med njimi ena Slovenka, ki so v ekipni uvrstitvi zasedli drugo mesto.« se spominja enega svojih večjih uspehov v vodah mednarodnih ribiških funkcionarjev.

Upravičeno je ponosen, saj je bilo z uvedbo tega prvenstva doseženo, da so ribiška društva po Evropi posvetila več pozornosti podmladku in pridobivanju novih mladih članov. Ves čas se je trudil, da bi v ta šport pritegnili čim več mladih z Obale, zato tudi rezultati naših mladincev na svetovnih prvenstvih niso bili slabi. Leta 1989 je tako jugoslovanska reprezentanca v isti postavi na svetovnem prvenstvu še enkrat ponovila uspeh in ponovno osvojila srebrno kolajno. »S sodelavci smo nato dosegli, da se je mladinsko svetovno prvenstvo na nivoji FIPS-M razširilo na disciplini U 16 in U 21 ter da se je uvedla še disciplina lova s čolna za mlade do U 21.« se spominja svojih pobud in njihovih realizacij na mednarodnem nivoju. Ena od njegovih zaslug je, da je FIPS-M po njegovih prizadevanjih sprejel predlog kandidature Slovenske zveze za športni ribolov na morju za organizacijo svetovnega prvenstva v lovu s palico iz zasidranega čolna, ki je bilo leta 1998. Po mnenju vseh nastopajočih iz kar 18 držav je to bilo in še vedno je organizacijsko najuspešnejše svetovno prvenstvo v lovu s palico. Leta 2007 je tudi zato in po njegovi zaslugi Slovenija dobila organizacijo prvega Evropskega prvenstva v disciplini ribolova z roko iz zasidranega čolna. Tekmovanje je Ribiško društvo Oradela Piran, katerega zelo aktiven član je Loboda, izvedeno na najvišji ravni, za kar je društvo ORADELA tudi prejela priznanje FIPS-M.

Stanovanje Bojana Lobode nad Piranom, od koder se odpira čudovit pogled na morje, s katerim ga povezuje njegov poklic pomorščaka in hobi športnega ribiča, je polno pokalov, medalj, plaket in spominskih daril. Ta dom vsekakor ne skriva strastnega ribiča in nešteto spominov na prijetne trenutke in zmage.

 

Društvene mreže

Share to Facebook Share to Twitter Share to Google 

Vreme u Piranu

INTERNETCENTAR d.o.o.